Danes mineva trideset let, kar je v Sloveniji bil razglašen rezultat plebiscita za samostojno državo. Zgoraj zapisane besede je v ljubljanskem Cankarjevem domu izrekel dr. Jože Pučnik, 23. 12. 1990 zvečer, ko je postalo jasno, da je ogromna večina Slovenk in Slovencev ter tudi drugih prebivalcev Slovenije glasovala za nastanek neodvisne države Slovenijo.

Jože Pučnik je na prvih povojnih večstrankarskih volitvah spomladi 1990 vodil Socialdemokratsko stranko Slovenije. Nisem je volil, ker nisem socialdemokrat. Pravzaprav socialdemokracije pri nas že zelo dolgo ni več, umrla je s Cankarjem (če se nekoliko pošalim). Dr. Jože Pučnik je kot politik zagovarjal nekatere poglede, ki mi niso blizu.

Toda po volitvah je prav on vodil zmagovito koalicijo DEMOS ter si odločno in vztrajno prizadeval za samostojno slovensko državo. Skupaj z drugimi!

Pred njim, v nekih drugih časih, ko to še ni bilo samoumevno oz. je bilo celo nevarno, so se za samostojno slovensko državo zavzemali tudi Ciril Žebot, Franc Jeza, Janez Toplišek … in mnogi drugi. Nekateri, npr. J. Toplišek, so svoj idealizem plačali tudi z življenjem! Danes zanje praktično ne boste več slišali, izginjajo iz javnega spomina.

Prav nič narobe ni, če ima nekdo drugačno mišljenje in če podpira propadlo idejo o skupni jugoslovanski državi, čeprav je to danes povsem anahronistično. Narobe je le, da se take ljudi slavi v samostojni državi Sloveniji, obenem pa pozablja na tiste, ki so se iskreno zavzemali zanjo. Narobe je, da boste danes v Ljubljani, glavnem mestu samostojne slovenske države, zaman iskali ulico ali trg Jeze, Žebota, Topliška ali Pučnika…