Lovro Žvab (*7.8.1852, Dutovlje – † 31.8.1888, Dutovlje) je v drugi polovici 19. stoletja zapustil neprecenljivo kulturno dediščino Krasa. Javno je pozval k zbiranju ljudskega izročila in ga na območju Krasa tudi prvi zbral in zapisal v več zaključenih zbirkah.

Njegovo pero je seglo od rodnih Dutovelj, do notranjskega Krasa in do Vipavske doline. Zapisi izražajo pristen duh tistega časa, ki je današnjemu po miselnosti in razumevanju skoraj že tuj in odsoten, vendar predstavlja neprecenljiv pisni vir. Lovra Žvaba lahko štejemo med pionirje etnologije na Krasu, katere je nadalje utrdil njegov naslednik dr. Karel Štrekelj iz Gorjanskega.

Vidnejše dosežke v njegovi kratki, a plodni življenjski dobi je dosegel z aktivnim članstvom v vodstvu Slavjanske čitalnice v Trstu, kjer se je v javnih nastopih večkrat izpostavil kot iskriv rodoljub in zaveznik slovenskega jezika in slovenske kulture. Aktivno je sodeloval tudi pri ustanovitvi podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu in se javno izpostavil v prizadevanjih za ustanovitev prvega slovenskega zasebnega vrtca in slovenske šole pri sv. Jakobu v osrčju mesta Trst. Slovenske javne šole so takrat sicer delovale na podeželju (takratne vasi Rojan, Škedenj, Sv. Ivan, Barkovlje- sedaj že vse del mesta Trst), v mestnih središčih pa jih oblasti takrat niso dovolile. Za ustanovitev lastne šole in infrastrukture je bilo potrebno zbrati lastna finančna sredstva, kar je Slovencem v Trstu z velikim zanosom in tudi angažmajem Lovra Žvaba uspelo.

Lovro Žvab je bil poznan tudi kot zbiratelj redkih slovenskih knjig ali knjig, ki so obravnavale slovenski jezik in kulturo tudi iz poznega srednjega veka. Napisal je nekaj literarno-zgodovinskih člankov, s katerimi pa se zaradi specifičnega sloga pisanja ni širše uveljavil. Uspešno je krajši čas opravljal delo urednika časnika Edinost in spodbujal publicistično aktivnost žensk, ki so se ob koncu 19. stoletja začele uveljavljati v družbi. Ta se je kmalu realizirala v ustanovitvi prve ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda.

Lovro Žvab je v svojem obdobju aktivno sodeloval tudi z drugimi slovenskimi časniki: Slovenski narod, Ljubljanski zvon, Kres in Slovan ter bil član Slovenske matice v Ljubljani.  Društvo Venček je pripravilo strnjen kronološki zapis življenja in dela Lovra Žvaba, ki je dosegljiv na spletni povezavi s klikom TUKAJ.

Kulturno razvojno društvo Venček iz Dutovelj je v nedeljo, 07. avgusta 2022, v počastitev 170. obletnice rojstva kulturno-zgodovinskega publicista Lovra Žvaba odkrilo spominsko ploščo, na njegovi rojstni hiši. O dogodku smo pisali tudi na vipavska.eu, preberete ga lahko s klikom TUKAJ.

Izjava pisatelja Ivana Vogriča:

“Lovro Žvab spada med tiste prepoznavne domačine Dutovelj, ki smo jih začeli zadnja leta dodobra odkrivati in vrednotiti. Mednje spadata prav gotovo dramatik Josip Tavčar in športnik Danilo Žerjal, so pa v bližnji okolici še drugi zaslužni, tudi s področja tehnične inteligence. Žvab ima med njimi posebno mesto; poleg dosežkov kot šolski organizator, časopisni urednik in zbiralec ljudskega blaga, gotovo izstopa  dejstvo, da je, žal, odšel v cvetu svoje mladosti. To pomeni, da zaradi prezgodnje smrti ni uspel razviti vseh svojih potencialov. Na srečo pa se je ohranilo kar nekaj njegovih del, ki so predmet raziskav, sam Žvab pa je lahko zgled za bodoče rodove.”

Izjava dr. Monike Kropej, Slovenska akademija znanosti in umetnosti:

“V kratkem času svojega življenja je goriški Slovenec, literat in publicist Lovro Žvab naredil izjemno veliko za slovenski jezik, kulturo in narod. Med drugim je bil pobudnik za ustanovitev podružnice Ciril-Metodove družbe v Trstu in urednik časnika tržaških Slovencev »Edinost«.

Že v mladosti je začel v Dutovljah in okolici zbirati slovenske ljudske pesmi in pripovedi za Slovensko matico v Ljubljani, ki je leta 1868 objavila prošnjo za zbiranje narodnega blaga v ‘Novicah’. Uredništvo ‘Matici’ poslanega gradiva in »Slovenskih Narodnih pesmi« je leta 1887 prevzel Karel Štrekelj, ki se je Lovru Žvabu za njegovo zbirko zahvalil že v prvem snopiču, leta 1895, vendar je bil tedaj Lovro Žvab žal že pokojni.

V zapuščini Karla Štreklja, ki jo hrani Inštitut za slovensko narodopisje Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, so se vse do danes ohranili štirje rokopisni zvezki Lovra Žvaba, v katerih je zbral številne pesmi, pravljice, povedke, vraže, pregovore in reke. Gradivo je nabral na Krasu, v Dutovljah, Tupelčah in okoliških krajih v dveh časovnih obdobjih – leta 1874, ko je popisal prve tri zvezke, nato pa je leta 1882 zbral gradivo še za četrti zvezek. Večino pesmi je Štrekelj objavil v svoji zbirki ‘Slovenskih narodnih pesmi’. Ljudske pravljice, povedke, pregovori in vraže, ki jih je Lovro Žvab zbral, pa še čakajo na objavo. Tesno so povezane s pokrajino in okolico, kjer so nekoč živele in s svojo arhaičnostjo ohranjajo spomin na preteklo življenje in na nesnovno kulturno dediščino v teh krajih. Pesmi in pripovedi, ki jih je Lovro Žvab zbral pred 150 leti, so še danes navdih umetniškemu ustvarjanju, še posebej tam, kjer so bile nabrane.”

Vir: Kulturno razvojno društvo Venček Dutovlje