Gasilsko službo so v naših krajih organizirali že Rimljani. Ljubljana je dobila prvi požarni in gasilski red leta 1676. V času Marije Terezije so bili sredi 18. stoletju izdani novi požarni redi, ki so na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem urejali varnostne predpise za podeželje in mesta. V začetku 1773 je kranjsko deželno glavarstvo izdalo požarni in gasilski red, ki je nalagal številne dolžnosti zlasti obrtnikom, četrtnim mojstrom in stražnikom. Za požarno službo so zelo skrbeli Francozi v času Ilirskih provinc, ko so morale občine zelo povečati prispevke za gasilstvo.

Predmarčna doba je prinesla 18. maja 1825 prvi požarni red, ki je izšel v slovenščini z naslovom Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti. V začetku šestdesetih let 19. stoletja so bili na Slovenskem prvi poskusi ustanovitve gasilskih skupin, ki bi bile stalno pripravljene za gašenje požarov. V Ljubljani so 1863 prosili telovadni društvi Južni sokol in Turnverein, da bi prevzeli gasilstvo, vendar brez uspeha. Tako so prvo požarno brambo kot gasilsko društvo ustanovili 18. septembra 1869 v Metliki, 1870 pa v Ljubljani, Laškem in na Ptuju. Po ustanovitvi prvih gasilskih društev se je ideja prostovoljnega gasilstva hitro širila predvsem na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.