Ljubljanski obrtnik češkega rodu Janez Horak je na seji ljubljanskega občinskega sveta 28. julija 1865 predlagal, da sprejmejo prepoved stalne naselitve Židov v Ljubljani. Čeprav je marčna revolucija odpravila razne dotedanje omejitve za Žide in jim je bila zagotovljena enakopravnost na področju državljanskih pravic ter svobode bogoslužja, so skušali posamezniki iz slovenskih krogov v Ljubljani vse do srede šestdesetih let 19. stoletja te svoboščine omejevati.

Že leta 1849 je v ljubljanskem občinskem odboru dr. Matija Kavčič predlagal, naj se Židom ne prizna pravice do pridobivanja nepremičnin. Predlog so z večino glasov sprejeli, vendar je vlada odločitev preprečila. Ministrstvo je leta 1854 vprašalo deželno vlado, kakšno je njeno stališče v zvezi z morebitno prepovedjo prihodnje naselitve Židov, kaj meni o državljanskih, posestnih in drugih pravicah na Kranjskem stalno naseljenih Židov oziroma o pravicah tistih Židov, ki niso imeli dovoljenja za stalno bivanje. V občinskem svetu je prevladalo stališče, naj se Židom prepove naseljevanje v deželi. Magistrat je tudi predlagal, naj se Židom prepove krošnjarjenje. Obiskovati bi smeli le ljubljanske letne sejme … Tedanje judovsko vprašanje v Avstriji je sicer dokončno uredila tako imenovana decembrska ustava iz leta 1867.