Ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar se je 29. julija 1914 obrnil na ustanove in ljudi dobrega srca, da bi pomagali z darovi v denarju in blagu prebroditi težke čase družinam, katerih očetje in možje so bili vpoklicani v vojsko.

Kmalu po začetki 1. svetovne vojne je postala Ljubljana velika etapna vojaška postaja, zaradi vojnih razmer pa se je razpasla revščina. Pomanjkanje je bilo vse večje, zato je mestna uprava organizirala ≫aprovizacijo≪, ki naj bi oskrbovala prebivalce z živili. Pred njenim skladiščem so se vile vrste mater in otrok. Kljub prepovedi je naraščalo romanje mestnega prebivalstva na podeželje, kjer so poskušali zamenjati blago za blago ali pa kupiti živila.

Vojna je posebej prizadela mladino. Oblasti so zato za predšolske in šolske otroke ustanovile posebna zavetišča. Mnogi otroci so osiroteli, veliko žena je ovdovelo. Zato so 24. maja 1917 ustanovili Vdovski in sirotinski sklad, ki naj bi pomagal siromašnim vdovam in sirotam vojakov.