16. aprila 1941 so prišle v Prekmurje prve madžarske čete in ga zasedle. Uvedli so vojaško upravo s poveljstvom v Murski Soboti in Lendavi. Upravi sta bili neposredno podrejeni poveljstvu vojaško upravne skupine južne armade s sedežem v Subotici in nato v Novem Sadu. Njena naloga je bila izpolniti pogoje za uvedbo civilne uprave. V praksi je to pomenilo odstranitev sledov 22-letne jugoslovanske uprave v teh krajih in vzpostavitev temeljev za njihovo madžarizacijo. Madžari so od vseh treh okupatorjev na slovenskem ozemlju zadnji uvedli civilno upravo.

Značilnost madžarske politike med obema vojnama je stalna navzočnost ideje o povojni ustanovitvi tisočletne Madžarske v njenih ≫zgodovinskih≪ mejah. V te meje je sodil tudi najbolj severovzhodni etični del slovenskega ozemlja – Prekmurje, ki je do nastanka jugoslovanske države v nasprotju z večino drugega slovenskega ozemlja spadalo v ogrsko polovico habsburške monarhije.

Tako kot Nemci tudi Madžari niso priznavali domačemu prebivalstvu, da je del slovenskega narodnega telesa. V dokazovanju tega so se tako kot Nemci z vindišarsko teorijo oprijeli madžarske različice, vendske teorije o izvoru prekmurskega slovensko govorečega prebivalstva.