Poslanec Tone Remc je 8. julija 1971 v imenu skupine 25 poslancev predlagal dopolnilo k slovenski republiški ustavi, ki je bilo sprejeto. Po njem je lahko predložila svojega kandidata za predsedstvo države tudi skupina 20 republiških poslancev.

Poslanci so s tem segli v najbolj občutljivo točko partijskega monopola – kadrovanje. Zato so na partijskih forumih pobudo, ki so jo imenovali ≫akcija 25 poslancev≪, ostro obsodili. Za udeležence je imela akcija hude posledice. Bili so izključeni iz ZK, prisiljeni k odstopom, politično so bili označeni kot nezanesljivi in imeli zato eksistenčne težave v naslednjih letih.

Akcija petindvajsetih poslancev je tako odprla številna politična in družbena vprašanja. Slovensko partijsko vodstvo je menilo, da je mogoče vsakogar, ki se ne strinja z ZK in njenimi metodami, označiti za razrednega sovražnika, kajti ≫razbijanje vloge partije kot organiziranega subjekta je tudi lahko na liniji razrednosti≪.