9. julija 1988 so Srbi s Kosova v Novem Sadu organizirali miting v podporo enotni Srbiji in Slobodanu Miloševiću. S tem se je z metodo mobilizacije množic začela ≫protibirokratska revolucija≪ – rušenje političnih vodstev, ki so nasprotovali ideji o združitvi vseh ozemelj, kjer žive Srbi, v eno državo. Vojvodinsko vodstvo, ki je obtožilo Miloševića, da si je oblast prisvojil na stalinski način, je moralo odstopiti.

Vojvodinska inačica protibirokratske revolucije je dobila ime ≫jogurtna revolucija≪ – po jogurtih, ki so jih delili med demonstrante, ti pa so jih, namesto da bi jih pojedli, metali v miličniške kordone. Naslednji dan je bil miting še v Pančevu, avgusta pa tudi v Novi Pazovi in Titovem Vrbasu. Vse mitinge je spremljala močna propaganda, najprej z ≫uverturno≪ predpripravo, nato pa s poročanjem, raznimi oddajami, intervjuji, članki, zlasti pa s posebnimi rubrikami pisem bralcev, v katerih se je poudarjala teza o Srbih kot zatiranem narodu, ki je zmagal v dveh balkanskih in dveh svetovnih vojnah, bil za razliko od nekaterih drugih jugoslovanskih narodov na ≫pravi≪ strani, dal največ žrtev, nazadnje pa pridobitve v vojnah izgubil v miru. Iz raznih delovnih organizacij so tudi pošiljali na stotine telegramov v podporo srbskemu vodstvu. Tak vzorec se je potem uveljavil na vseh mitingih.