Slovenski fantje so si včasih tudi s pomočjo pohabljenja poskušali izogniti vojaščini. Poleg nečloveških razmer v vojski je bila vzrok odpora tudi nerazumno dolga doba služenja. Leta 1802 so jo sicer zmanjšali iz 30 na 14, leta 1845 pa nato še na osem let. Odpor je ostal.

Da povprečen Slovenec za ≫patriotstvo, ki bi ga ločilo od njegovega naroda≪, res ni imel pravega smisla, pričajo številni viri.

V tem pogledu je značilen članek z naslovom Svarjenje, ki je bil 5. maja 1847 objavljen v Bleiweisovih Novicah.

Opozarjali so, naj se mladi fantje lepo obnašajo. In še: ≫Zraven tega je potreba mlade fante še ene druge gerde razvade opomniti, to je samovoljniga pokvarjenja svojiga života in svojih udov. Najdejo se pri pregledovanji fantje, obdani s takimi telesnimi madeži, ktere so si sami naredili. Nekteri imajo zobe pobite ali popiljene; drugi imajo rudečkaste in vnele oči; nekteri imajo na nogah rane; drugi imajo perste posekane, sključene ali pa kako drugači popačene; nekterim teče iz ušes smerdljiva sokrovca … pomislite, de je veliko bolj stopiti v častno vojaško službo, ki so jo milostljivi Cesar na 8 let perkrajšali, kakor ves čas svojiga življenja imeti spačene ude, in očitno znamnje na sebi nositi, de ste se hotli kadaj lesici na rep vsesti!≪

A slovenski fantje se niso dosti zmenili za takšna in podobna svarila. Nekateri so bili v skrivaštvu in ubežništvu tako trdovratni, da so zaposlovali oblastne urade cela desetletja.