Takoj po novici o smrti jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića 9. oktobra 1934 ob atentatu v Marseillu je njegov bratranec, knez Pavle Karađorđević našel domnevno kraljevo oporoko. V njej naj bil kralj Aleksander 5. januarja 1934 na Bledu, v skladu z ustavnimi določili o kraljevskem namestništvu, njega ter senatorja in prosvetnega ministra dr. Radenka Stankovića ter bana Savske banovine dr. Iva Perovića določil, da namesto mladoletnega prestolonaslednika Petra Karađorđevića izvajajo kraljevsko oblast.
V resnici je knez Pavle kot kraljevi namestnik vse do leta 1941 vladal sam. Državo je predstavljal navzven ter se vmešaval v notranjo politiko, podobno kot je s svojimi širokimi pooblastili to počel Aleksander. Kraljeva politika trde roke in skrajno omejenih političnih svoboščin se je kmalu v vseh ključnih elementih pokazala kot neuspešna. Komunisti so po prvih udarcih uspešno obnavljali svojo organizacijo. Nacionalni problemi, zlasti hrvaško vprašanje, so se stopnjevali.
Fotografija: Wikipedija