25. aprila 1848 so ustanovili v Ljubljani Slovensko društvo. Predsednik je bil Henrik Martinak, eden najradikalnejših Slovencev v Ljubljani, tajnika pa Franc Malavašič in Janez Bučar.

Janez Bučar je prevzel zbiranje podpisov k peticiji za Zedinjeno Slovenijo, ki je bila v Ljubljani in marsikje na Kranjskem razumljena kot zahteva po takojšnji vpeljavi slovenščine v vse oblike javnega življenja ter odpustitvi vseh tistih, ki slovenščine niso obvladali, iz državne službe. Slovensko društvo se je ostro odzvalo na letak Krajnc Krajncam, napisan na pobudo oblasti, ker je hotel ločevati Kranjce od Slovencev.

Kasneje je novo vodstvo pod predsedstvom Janeza Bleiweisa delovalo zmerneje. Razglašalo se je za nepolitično, Zedinjene Slovenije ni več poudarjalo. V ospredje je bilo postavljeno uveljavljanje slovenščine v javnosti. To so skušali doseči z vrsto kulturnih prireditev (beseda), dramskimi predstavami, zbiranjem gradiva za slovar slovenskega jezika … Zavzemali so se za ustanovitev univerze v Ljubljani. Po zaslugi društva so poslovenili ulična imena v Ljubljani. Z umirjenejšim delovanjem, zlasti pa stalnim poudarjanjem, da zahtevajo le uresničitev tistega, kar jim daje ustava, je društvo doseglo ugled v Ljubljani in na podeželju. Med njegove člane se je vpisal tudi škof Anton Martin Slomšek.

Fotografija: Wikipedija