Avstrijski cesar Jožef II. je 13. oktobra 1781 izdal tolerančni edikt – odlok o verski strpnosti, s katerim je dovolil versko svobodo in zasebno bogoslužje pripadnikom drugih krščanskih veroizpovedi. S tem so dobili pravico opravljati svoje bogoslužje tudi Judi.

Najzgodnejše omembe Judov v srednjem veku na slovenskem etničnem ozemlju so s Koroške. V Mariboru so bili Judje naseljeni že v 12. stoletju. Njihove spore s kristjani je reševalo t. i. judovsko sodišče, ki mu je predsedoval kristjan. Na čelu njihove občine je bil judovski rabin. Najbolj znan mariborski rabin je bil Isserlein, rabin za Koroško, Štajersko in Kranjsko.

V Ljubljani je bila omenjena sinagoga že leta 1213. Ljubljanski Judi so bili obrtniki, trgovci in bankirji. V drugi polovici 14. stoletja so bili celjski judovski bankirji, povezani s celjskimi grofi, v prvi pol. 15. stoletja pa jih je gospodarsko močni Herman II. izgnal iz grofije. Leta 1843 je začela delovati judovska osnovna šola v Lendavi, leta 1853 pa je bila omenjena sinagoga v Murski Soboti.

Nacistično uničevanje Judov je prizadelo prekmurske, goriške in tržaške Jude. Bilo jih je okoli 4000. Leta 1991 je bil v Sloveniji samo še 201 Jud po veroizpovedi, oziroma 37 po jeziku in narodnosti.

Naslovnica: Notranjost in zunanjost sinagoge na stari razglednici, okoli leta 1922/Wikipedija