Ker je pri polnočnici v Podgori pri Gorici pevski zbor pod vodstvom pevovodje Alojza Bratuža pel slovenske nabožne pesmi, je po nedeljski maši 25. decembra 1936 pevce obkolila skupina fašistov in jih prisilila, da so morali piti ricinusovo olje. Pevovodjo in organista Bratuža so prisilili, da popije mešanico strojnega olja in bencina. Za posledicami zastrupitve je Bratuš po skoraj dvomesečnih hudih mukah umrl 17. februarja v goriški bolnišnici.

Oblast je prepovedala javni pogreb. Goriški prefekt pa je v poročilih nadrejenim ugotavljal, da bo to ≫nov mučenik slovenskega iredentizma.≪

Dogodek kaže na barbarski odnos do slovenskega življa na Primorskem. Alojz Bratuš namreč ni bil militantni oporečnik Mussolinijevega režima, temveč miroljubni in požrtvovalni učitelj, pevovodja in skladatelj. Njegov edini zločin je bil, da se ni odpovedal svojemu jeziku in svoji pesmi. Njegova smrt, ki verjetno ni bila načrtovana ≫od zgoraj≪, ampak bolj akcija skupine lokalnih prenapetežev, je samo utrdila brutalnost režima in brezpravnost slovenskega človeka.