Ob 80. obletnici umora Jožeta Golca v tržaški Rižarni

Da se ne pozabi

Med aktivnimi, a žal pogosto pozabljenimi borci proti okupatorjem na Primorskem med drugo svetovno vojno, predvsem v Trstu, je potrebno omeniti tudi široko razvejano skupino pripadnikov samostojnega obveščevalnega omrežja. Ti so sodelovali z Državno obveščevalno službo (DOS) v sklopu Jugoslovanske vojske v domovini pod poveljstvom generala Mihailovića. V stiku z Britanci sta prozahodno, projugoslovansko in protinacistično usmerjene patriote vodila znani polkovnik jugoslovanske vojske, diplomat in obveščevalec Vladimir Vauhnik (1896–1955) ter obveščevalec hrvaškega rodu major Ante Anić, predvojni policijski komisar v Mariboru. Omenjeno nazorsko in nacionalno heterogeno družbo je družila želja, da bi v svetovnem spopadu zmagali svoboda in demokracija.

Jože (Jojo) Golec (1901–1945), mariborski časnikar in predvojni sodelavec dnevnika Slovenec in med vojno begunec pred nacisti, je v Trstu vodil omenjeno obveščevalno omrežje. Ko je nemška policija po obsežnih akcijah v Zagrebu in Ljubljani odkrila še to skupino, se je jeseni 1944 začel val aretacij, ki so zajele Jožeta Golca in njegove sodelavce, a tudi znance in slučajne zveze v Trstu, Benetkah, Padovi, Vidmu in Gorici. Odpeljali so jih na sedež tržaškega gestapa na Oberdankovem trgu in v koronejske zapore.

Zakaj Trst? To mesto je že zaradi pristaniške lege ter povezanosti s srednjeevropskim prostorom vzbujalo vojaško in obveščevalno zanimanje vseh v vojno vpletenih strani. Tudi med Slovenci. Nekoč je pisatelj in ljubljanski župan Ivan Tavčar zapisal še danes aktualno misel: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala.«

Zbirno taborišče za svoje žrtve so nemški okupatorji v začetku februarja 1944 uredili v stari Rižarni pri Sv. Soboti v Trstu (Risiera di San Sabba), kjer so aretiranci iz Primorske (Operationszone Adriatisches Küstenland) čakali na nadaljnji transport v nemška koncentracijska taborišča ali na smrt. Šlo je za slovenske, hrvaške in italijanske člane odpora proti okupatorju, Jude ter žrtve »čiščenja« območja vzdolž ceste Trst–Reka. V tržaški Rižarni je od aprila 1944 deloval tudi krematorij, edini na celotnem italijanskem ozemlju. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tam ubitih okrog štiri tisoč ljudi, za več kot 20.000 pa je Rižarna služila kot prehodna postaja za nemška taborišča.

Nemci so v sredo po veliki noči, 4. aprila 1945, iz koronejskih zaporov v Trstu prepeljali v Rižarno skupino zapornikov, ki so jih tam umorili, njihova trupla pa sežgali v peči krematorija. Med žrtvami sta bila tudi že omenjeni Jože Golec, ki so ga gestapovci v zaporu strahovito mučili, in njegov kurir Rafael Požar (1898–1945). Bila sta zadnji žrtvi Rižarne iz omenjene protinacistične obveščevalne skupine v Trstu.

Prvi so 10. novembra 1944 plačali z življenjem trije člani družine, pri kateri je Golec živel v Trstu. Šlo je za zakonca Matijo Šibenik in Frančiško Lenarčič Šibenik ter njuno hčerko Matildo Šibenik Razboršek. Pet dni kasneje je po hudem mučenju umrl minorit p. Placido Cortese, s katerim je imel Golec nekaj stikov. Tudi njegovo truplo so nacisti sežgali v Rižarni. Dne 22. novembra 1944 pa sta bila ustreljena na Opčinah in sežgana v Rižarni Milovan (Slavko) Zelen (1909–1944), sicer brat znanega tigrovskega vojaškega voditelja Danila Zelena (1907–1941), in Tugomir Sušnik (1925–1944) iz Ljubljane.

Sredi novembra 1944 so Nemci poslali v svoja taborišča še nekaj pripadnikov Golčeve skupine, med katerimi najdemo duhovnika Petra Šorlija (1902–1988), poznejšega kaplana pri Sv. Ivanu v Trstu, in predstavnike slovenskega Rdečega križa v Benetkah. Izmed ostalih Golčevih znancev in sodelavcev je morda najbolj poznan slikar Zoran Mušič (1909–2005), aretiran v Benetkah, in njegov prijatelj Ivo Gregorc (po vojni je živel v Švici), ki so ju poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Druge aretirane so poslali v Buchenwald, med njimi tudi Hrvoja (1905–1982), sina generala Rudolfa Maistra, Iva Boleta, Jožeta Burjo in Jožeta Šibenika iz prej omenjene pomorjene tržaške družine. Končno so 28. novembra 1944 in 2. februarja 1945 poslali še nekaj posameznikov v taborišče Mauthausen, kjer sta umrla tržaški odvetnik Slavoj Slavik (1896–1945) in duhovnik Anton Duhovnik (1910–1945).

Pri nas je omenjene borce proti okupatorju, žal pogosto pozabljene, najbolj podrobno raziskoval tržaški rojak Ivo Jevnikar. V spomin nanje točno ob 80. obletnici smrti v petek ob 11h poteka spominska slovesnost v tržaški Rižarni.