Danes mineva 105 let od podpisa Krfske deklaracije. Skupaj z Majniško deklaracijo (ki je vztrajala na habsburškem okviru) postavlja Krfska deklaracija enega izmed temeljev za bodoči državno-pravni okvir Slovencev in slovensko zgodovino predvsem v času t. i. prve (Kraljevine) Jugoslavije.

Med prvo svetovno vojno so se nekateri slovenski in hrvaški politiki, ki so se umaknili v emigracijo v antantnih državah, organizirali v Jugoslovanskem odboru s sedežem v Londonu. Podpirali so idejo, da se Srbi, Hrvati in Slovenci združijo pod vodstvom Kraljevine Srbije v veliko južnoslovansko državo. Te ideje so združili v Krfski deklaraciji, ki je predvidevala nadaljnji razvoj Slovencev izven habsburškega okriva.

Krfska deklaracija je bila podpisana leta 1917 na grškem otoku Krf in je predvidevala ustanovitev skupne parlamentarne monarhije pod vladavino srbske dinastije Karađorđevičev. Deklaracijo sta podpisala predstavnik srbske vlade Nikola Pašić in predstavnik Jugoslovanskega odbora dr. Ante Trumbić. Kot edini Slovenec je pri nastajanju omenjene deklaracije sodeloval dr. Bogumil Vošnjak (1882-1959). Krfska deklaracija ne omenja notranje ureditve novonastale južnoslovanske državne tvorbe, kajti dopuščala je tako centralizem kot federacijo, je pa določila, da se bodo zakoni v novi državi sprejemali z dvotretinjsko večino, kar se kasneje ni upoštevalo.

Po koncu prve svetovne vojne je Avstro-Ogrska razpadla, Srbija pa je znašla na strani zmagovalcev iz antantnega tabora. Tako je bila skupna Kraljevina SHS (od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija) kmalu priznana in vrisana v nov evropski politični zemljevid. Vedno bolj pa se je spreminjala v unitarno državo pod srbskim vodstvom, ki je pogosto pozabljala na to, da se je vanjo združilo več narodov z različnimi zgodovinskimi izkušnjami. Za nas Primorce pa so se začeli neki drugi časi v okviru Kraljevine Italije, ki smo ji po podpisu Rapalske pogodbe novembra 1920 tudi mednarodnopravno pripadli.