V teh dneh se spominjamo stopete obletnice hudih bojev na soški fronti med 11. ofenzivo (17. avgust–12. september 1917). Po zavzetju Sv. Gore so se italijanski napadi osredotočili na bližnji Škabrijel/hrib sv. Gabrijela (646 m). Italijani so ga poskušali na vsak način zavzeti, saj so branilci vztrajali samo še na tem hribu izmed velikih treh, potem ko sta padla Sv. Gora in Sabotin.

Škabrijel je predstavljal zadnji oporni steber avstro-ogrske obrambe, njegova izguba bi pomenila odprto pot za napadalce proti notranjosti monarhije. Velik del slovenskih dežel bi se tako znašel na bojnem polju. Tega sta se dobro zavedali obe strani in prav zato je Škabrijel postal osrednje bojišče v 11. soški bitki. Ni naključje, da so ga vojaki različnih narodnosti poimenovali: Hrib smrti oziroma Hrib junaštva.

Italijanska armada je začela 24. avgusta 1917 z odločilnim bojem za Škabrijel. Dva polka italijanske brigade Palermo sta brez uspeha večkrat poskušala v dvanajstih urah zasesti obrambne položaje na Kramarci in Sv. Katarini na pobočju hriba.

Naslednjega dne je italijansko topništvo obstreljevalo položaje branilcev od jutra do druge ure popoldan, sledil je napad pehote proti severozahodnemu delu Škabrijela. Vojaki so se srdito bojevali z vsem, kar so lahko vzeli v roke. Kazalo je, da bodo Italijani vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih proti njim pognali Štajerci iz 87. celjskega pehotnega polka in Italijane pregnali z vrha. Več kot 80% moštva tega polka so sestavljali Slovenci in je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Na Škabrijelu so se bojevali trije bataljoni tega polka in vsak je štel okrog 800 mož. Po teh bojih je stalo v I. bataljonu živih le še 185 mož, tudi v drugih bataljonih ni bilo nič bolje!

V naslednjih dneh je boj za Škabrijel postajal vse srditejši, napadalci niso poznali premora, vmes pa je neprestano bobnel topniški ogenj. Pobočja hriba so bila podnevi na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, šele v zavetju noči so jih lahko soborci zvlekli v zaledje.

29. avgusta zvečer so Italijani po štirih dneh neprestanih napadov vendarle uspeli zasesti del avstro-ogrskih položajev na koti 526 m na zahodnem pobočju Škabrijela. Toda že naslednjo noč so jih hrabri Štajerci pregnali iz osvojenih položajev in ob tem zajeli več kot sto Italijanov.

2. septembra 1917 je topniški ogenj vendarle nekoliko ponehal. Na obrambnih položajih so še vedno vztrajali branilci iz 87. celjskega pehotnega polka, ki jim je ponovno uspelo zožiti zavzeto italijansko ozemlje. Tudi ta večer so uspešno odbili Italijane. Položaj se je vendarle nekoliko umiril in končno so zdesetkane enote legendarnega celjskega polka lahko zamenjali s svežimi vojaki iz 2. gorskega strelskega polka, najbolj slovenske enote avstro-ogrske vojske.

4. septembra 1917 so italijanske enote ponovno napadle Škabrijel. Tokrat so pri napadu sodelovale tudi posebej izurjene enote prostovoljcev – arditi. Toda zaustavil jih je silovit protinapad branilcev, ki se je končal okrog četrte ure popoldan. Zdesetkane enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.

Sredina septembra 1917 je prinesla konec 11. soške bitke in s tem tudi konec bojev za Škabrijel. General Cadorna je po končanih bojih priznal, da je bila v bitki za Škabrijel, glede na ciljni prostor, največja koncentracija italijanskih topovskih cevi v vsej vojni.

Naj tale zapis izzveni v iskreni želji: NIKOLI VEČ!

Fotografije so iz arhiva Društva soška fronta 1915-1917.