Srečanje s svojimi davnimi predniki iz Vipave

Že dolgo sem si želela videti najstarejše vipavske župnijske matične knjige, ki so sedaj lepo pospravljene in odlično varovane v Škofijskem arhivu v Kopru. Kdor čaka, dočaka, tudi če v poznih letih. In se mi je zgodilo, kot pravi slovenski pregovor, »bolje pozno, kot nikoli.«

Tako sem se pred dnevi znašla v Kopru v Škofijskem arhivu, kjer nas je za mizo sedelo devet »raziskovalcev« ali »radovednežev«, ki smo iskali svoje prednike ali druge podatke, zapisane v teh starih župnijskih matičnih knjigah. Ob prihodu v čitalnico so nas na mizi že čakale naročene matične knjige, zaradi katerih smo se podali v Škofijski arhiv v Koper. Tu nas je sprejel prijazni arhivar Luka Tul in nam nudil vse potrebne podatke.

V belih rokavicah

Ko sem z belimi rokavicami vzela v roke  župnijsko poročno matično knjigo Vipava za leta 1694-1717 in pozneje še ostale iz tega obdobja,  so se mi roke tresle in čutila sem neko toploto pri srcu in osebno zadovoljstvo. Prevzemalo me je  spoštovanje do teh svetih knjig, ki so jih s peresom na papir brez rubrik in obrazcev pisali naši takratni duhovniki. Za črnilo so, med drugim, uporabljali želod, namočen v vodi. Ko je ta oddal barvo, so to precedili in tako dobili črnilo. Prve župnijske knjige so pisane v latinščini, pozneje v nemščini

Pisave so različno berljive in različno lepe. Te župnijske knjige so tudi po obliki posebne in so mnogo manjše od običajnih, so polovico ožje od formata A4. Na platnicah je zapis npr. »Poročna knjiga 1694 – 1717 latinski, koralni tekst v pergamentu«. Za majhen narod, kot je slovenski, je to velika duhovna in kulturna dediščina, ki jo še v letu 2019 nimajo vse države sveta. Lahko rečemo, da je tako zapisana kulturna dediščina osnova vsakemu narodu. Zato smo lahko ponosni, da so se te knjige ohranile do današnjih dni in so bogat vir slovenskega  rodoslovja.

Najstarejša knjiga že iz 1506

Kot zanimivost naj dodam, da sem bila posebno ponosna na to, da sem imela prav posebno čast odpreti najstarejšo župnijsko knjigo na Primorskem in hkrati v Sloveniji, iz leta 1506. To je župnijska knjiga občine Izola. Najstarejše tovrstne knjige predstavljajo izjemno narodno bogastvo ne samo zaradi svoje starosti, temveč tudi zaradi vseh edinstvenih podatkov, ki jih sicer ni mogoče najti nikjer drugje. Najprej so te knjige vodili v narativni (pripovedni, prosto pisani) obliki, pozneje pa v tabelarični obliki, kar je omogočalo precej boljšo preglednost podatkov.

Zanimalo me je, kakšni so bili takrat priimki v Vipavi in v kolikšni meri so se ohranili do današnjih dni. Ker sem našla veliko zanimivih podatkov glede imen in priimkov, bom naštela samo nekatere priimke iz najstarejših matičnih knjig, ki so se najpogosteje pojavljali v knjigah in ki sem jih poslovenila in poleg navajam leto zapisa: priimek Bajc – 1683, Kobal – 1710, Malik- 1710, Poljšak -1612, Naglost -1612, Rehar-1709, Gril -1612, Hrovatin -1680, Furlan -1685, Laurin – 1612, Kostanjevic – 1612, Bukovič – 1615, Kodelja – 1698, Rodman – 1640, Sever – 17O8, Lavrenčič – 1739 in tako dalje.

Priimki so ostali

 Opazila sem, da razen priimka Laurin, nosijo vipavske družine te priimke še danes. Torej smo trden rod, da smo  obstali skozi dolga stoletja, kljub raznim potujčevalnim pritiskom v tej naši lepi Vipavski dolini. Naši predniki so molili in še danes molimo, da bi nas dobri Bog obranil kuge, lakote, povodnji in potresa, pa tudi vojaških napadov z leve in desne. Naša molitev ni bila nikoli vržena v koš, sicer nas na tem delu sveta ne bi bilo več.

Starejše generacije naših mož, ki so služili vojsko v JLA se še dobro spominjajo, kako so nekateri jugoslovanski vojaki odgovarjali na vprašanje : » Kad si se rodio?« (Kdaj si se rodil?) in sledil je odgovor : »Kad je bio kukuruz ovolik.« (ko je bila koruza taka) in vprašani je z roko pokazal višino koruze, kar priča, da marsikateri mladenič ni niti vedel osnovnih podatkov o sebi; morebiti zaradi tega, ker v njihovih deželah ni bilo tako dobrega vodenja župnijskih in ostalih matičnih evidenc, kot na primer pri nas.

Zato spoštujmo vse naše stare zapiske, matične knjige, župnijske arhive, ki jih najdemo v različnih arhivih, med drugim tudi v Škofijskem arhivu v Kopruin bodimo nanje ponosni.

Sedanjost je namreč polna preteklosti in nosi v sebi prihodnost. Tako je zapisal nemški filozof Gottfried Wilhelm Leibniz  (1646 – 1716) in še kako  prav je imel.