90 let Nade Kostanjevic: izjemna življenjska zgodba

 90 let Nade Kostanjevic: izjemna življenjska zgodba

Nada Kostanjevic iz Vipave je praznovala 90-ti rojstni dan. Ob tem lepem jubileju smo jo obiskali in z njo malo pokramljali. Obiskala sta jo tudi direktor Lavričeve knjižnice Artur Lipovž in knjižničarka Zdenka Žigon, saj je stalna obiskovalka Nada Kostanjevic živa legenda vipavskega knjižničarstva. Prišla je tudi urednica Vipavskega glasa Nataša Nardin.

Nada Kostanjevic že 15 let živi v domu starejših v Ajdovščini skupaj s pastorko Mijo Kostanjevic. O sebi nam je povedala marsikaj zanimivega.

Ugledna družina…

Nada in Josip Kostanjevic ob izviru Vipave.

Naša vipavska starosvetnica je bila rojena 5.7.1928 na Sušaku pri Reki. Takrat je Sušak spadal pod Jugoslavijo, Reka pa pod Italijo. Rodila se je v družini šestih otrok očetu dr. Viktorju Ružiću in mami Nadi Brlić. Njen oče Viktor je bil ban Savske banovine (1936-1938), urednik časopisa Jugoslavenski Rotar, bil je tudi predsednik odbora za pomoč siromašnim in nekaj časa pravosodni minister, ki se je zavzemal za avtonomno sodstvo in ukinitev smrtne kazni. Bil je tudi pisatelj in slikar in velik prijatelj Božidarja Jakca. Ko je hodil po Reki, so ga ljudje spoštljivo pozdravljali in so mu po stari navadi iz spoštovanja poljubljali roko. Njena mama Nada Brlić je bila profesorica angleščine in hči znane hrvaške otroške pisateljice  Ivane Brlić Mažuranić, poznane tudi kot hrvaški Andersen.

… pade v nemilost

Žal je družina Ružič leta 1945 doživela tragedijo: nova povojna oblast jim je odvzela vse premoženje: pet stavb, veliko in bogato knjižnico in mnogo dragocenosti. Komunistične oblasti so jim pustile samo hišo na Pečinah, kjer so takrat živeli.

Gospa Nada Kostanjevic je dve leti obiskovala osnovno šolo na Sušaku, nadaljevala v Zagrebu na javni zasebni šoli in je sprejemni izpit delala pri uršulinkah. To je bilo v času, ko je bil njen oče ban savske banovine, ene od jugoslovanskih pokrajin. Gimnazijo je končala na Sušku, ker se je njena družina iz Zagreba preselila tja. Spričevalo je dobila ravno na svoj 18. rojstni dan. Po maturi je  šla v Ljubljano in tam opravila enoletno gospodinjsko šolo, saj je bila v Zagrebu predraga. Tu se je naučila slovenskega jezika in bila za to znanje tudi pohvaljena. Ravnatelj te šole je bil Ante Gnidovec, ki je igral v filmu Vesna.

Prihod v Vipavo

Fotografija iz prvih let po poroki zakoncev Kostanjevic.

Njena prva zaposlitev je bila v gostinskem podjetju v Crikvenici in na Reki. Kmalu pa je šla v Zagreb in tu opravila enoletno knjižničarsko šolo in se zaposlila v knjižnici na Reki. Tisti, ki so bili takrat zaposleni v javnih ustanovah, niso smeli obiskovati cerkvenih obredov oz. sploh hoditi v cerkev. Zato je leta 1954 odšla v Kranj in se tu zaposlila v tehnični knjižnici v tovarni Iskra. Delo je nadaljevala na Reki v mednarodni špediciji in se leta 1959 poročila z vdovcem Josipom Kostanjevicem. Kot vipavska nevesta je 29. novembra 1959 prispela v Vipavo. Od tedaj dalje je bila naša soseda. Govori več jezikov: poleg slovenščine in hrvaščine še italijansko in nemško. Povedala pa nam je, da zna tudi francosko. Ta jezik jo je naučila grofica Marija Sobolevska s Poljske, ki je stanovala pri njenih starših na Pečinah in je tu tudi umrla.

Gospod Josip Kostanjevic, ki smo ga v Vipavi vsi poznali kot Pepeta,  je bil dolgoletni predsednik občine Vipava, kasnejši uslužbenec na oddelku za gospodarstvo občine Ajdovščina, znani čebelar, politični zapornik v Rimu in konfiniran v Kalabriji. Oba z ženo Nado sta bila naravno bistra. Njun dom je bil vedno obiskan. Tu so ljudje dobili pomoč pri raznih uradnih zadevah. Oba sta bila zelo načitana in sta mnogim ljudem pisala prošnje, pritožbe in uradna pisma.  Josip Kostanjevic je mnogim Vipavcem govoril na grobu besede zadnjega slovesa. In teh ni bilo malo.

Nepojasnjena smrt v Titovi gardi

Gospa Nada se je po prihodu v Vipavo zaposlila v Goriški študijski knjižnici. Delala je samo popoldan in v tem času bivala pri Vipavki Vidi Jamšček, poročeni v Kromberku. Kmalu se je vrnila nazaj v Vipavo in leta 1962 rodila sina Gregorja, ki je tragično preminil med služenjem vojaškega roka. V jugoslovanski armadi (JLA) je bil v elitni enoti, takoimenovani plavi ali Titovi gardi v Beogradu. To se je zgodilo v tretjem mesecu služenja vojaškega roka. Domov so ga pripeljali v zaprti krsti. Do danes njegova smrt še ni pojasnjena. Gregor je bil odličnjak na osnovni šoli v Vipavi in pozneje tudi na gimnaziji v Ajdovščini, saj je bil tu oproščen mature. Pri njegovi mladosti je bil že velik filozof, prijazen in sočuten do sosedov, sošolcev. Iz vojaške zgodovine je znano, da so bili  še drugi primeri v Sloveniji, ko so v tistem času pripeljali domov v krstah mrtve sinove, vojake JLA.  To je bila za Gregorjevega očeta Josipa in mamo Nado huda  življenjska  preizkušnja in vsi sosedje smo to čutili, ker Gregorja ni bilo več med nami.

Gospa Nada je imela vedno rada knjige in v njih iskala utehe. V Vipavi je nadaljevala z delom v vipavski knjižnici, ki se je petkrat selila iz hiše v hišo. Knjige so si podajali kar šolarji v vrsti iz rok v roke, da pri preselitvi knjižnice drugo stavbo ni bilo treba posebnega prevoza za knjige.

Planinka

Nada Kostanjevic na vrhu Snežnika.

Gospa Nada je v Vipavi delala na mnogih področjih. Aktivna je bila kot planinka, ki je peš prehodila  vso Slovenijo po dolgem in po čez. Bila je tudi tajnica Planinskega društva Vipava v času, ko je društvo vodil profesor in duhovnik Otmar Črnilogar. Organizirala je enodnevne izlete pri Planinskem društvu in jih vodila. Ko je mož zbolel, je tajniške posle oddala novemu tajniku Juriju Nabergoju. Za svoje delo v planinstvu je prejela srebrni in bronasti znak Planinske zveze Slovenije, leta 1988 pa Bloudkovo priznanje. Bila je tudi redna dopisnica Planinskega vestnika Slovenije in stalna sodelavka Vipavskega glasa. Pisala je zanimive, pa tudi hudomušne članke, ki so jih ljudje radi prebirali.

Dolga leta je aktivno  sodelovala v skupini Vera in luč in skrbela za  svojo pastorko Mijo.

Gospa Nada nam je zapustila lepe spomine na sobivanje v Vipavi,  zato se jo ob njeni visoki  življenjski obletnici spominjamo in ji želimo  zdravja in dobrega počutja v Domu starejših občanov v Ajdovščini v družbi pastorke Mije in vseh sostanovalcev.

 

 

Magda Rodman

Sorodni članki