Življenje kot iz napetega romana: Franc Žele (1896-1971)

 Življenje kot iz napetega romana: Franc Žele (1896-1971)

9. junija 1918 zvečer je iz pristanišča v Pulju odplula avstro-ogrska bojna ladja Szent Istvan. Med plovbo sta jo ob 331 v polno zadeli torpedi, izstreljeni z italijanskega torpednega čolna. Po eksplozijah je začela v ladjo vdirati voda, zato se je najprej nagnila, ob 602 pa se je skupaj z 89 člani posadke potopila. Brodolom Szent Istvana je preživel in kasneje v svojem dnevniku opisal Franc Žele, podjetnik in pustolovec iz Hrastja pri Pivki, ki ga je kljub opisani nesreči vse življenje vleklo na morje. O tem govori posebna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki.

Franc Žele se je rodil 22. maja 1896 v Hrastju pri Pivki kot nezakonski sin Frančiške Sluga. Čez dve leti se je njegova mati poročila z Janezom Želetom, posestnikom in železniškim uslužbencem, ki je malega Franca posvojil. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Postojni.

Od sokola do mornarja

Vpisal se je tudi v telovadno društvo Sokol, s katerim je tekmoval v različnih krajih, med drugim na enem od zletov v Pragi. Kljub športnemu udejstvovanju je Franca Želeta že zelo zgodaj prevzelo mornarsko življenje. Ko se je kot gimnazijec na meščanski šoli v Postojni z vlakom vozil iz Pivke, je opazoval različne popotnike in vojake. »Med to kratko dobo šolskih potovanj po železnici sem marsikaj videl in doživel, opazoval sem različne potnike, med njimi vojaštvo raznih polkov. Na teh potovanjih se mi je porodila želja in ljubezen do poklica mornarja z razprtim plavim ovratnikom, golim vratom in okroglo čepico na glavi. Pri še tako majhni šolski nalogi me je misel in želja gnala na morje.«

Franc je pri petnajstih letih pustil gimnazijo in se vpisal v mornariško podčastniško šolo ter že 2. oktobra 1911 vstopil v cesarsko-kraljevo vojno mornarico. Šolanje je začel v Pulju, ki je bil od leta 1859 do razpada avstro-ogrske monarhije glavno in najbolj utrjeno pristanišče avstro-ogrske vojne mornarice ter hkrati tudi središče vojaškega ladjedelništva. Na začetku je njegovo šolanje oteževalo slabo znanje nemškega jezika. »Kamorkoli sem se obrnil, sem videl samo vojake, povsod sem slišal samo nemščino, ki sem jo obvladal zelo slabo./…/ Ostal sem sam med tujci, s katerimi niti govoriti nisem mogel dobro.«

Po začetni osamljenosti je Franc hitro našel prijatelje, a za zabavo ni bilo časa, začelo se je vojaško urjenje. Kot piše v svojem dnevniku, so jih v Pulju kmalu po prihodu temeljito zdravniško pregledali, po enem tednu pa s šolsko ladjo Nautilus poslali v Dalmacijo, v Šibenik. Tam je imela avstro-ogrska mornarica namreč svoje šolske ladje za mornariške podčastniške šole. Franc je začel šolanje na stari leseni ladji Schwarzenberg, ki se je leta 1866 udeležila slovite pomorske bitke pri Visu.

Viribus Unitis, legendarna ladja

Po končanem dveletnem osnovnem šolanju za podčastnika je Franc izmed petih smeri (topništvo, signalizacija, manevriranje, torpediranje in policija) izbral in opravil specializacijo v topništvu ter postal mornariški topniški podčastnik. Po krajšem dopustu je bil dodeljen 1. diviziji, ki je premogla največje ladje tipa dreadnought: Tegetthoff, Prinz Eugen in Viribus Unitis. Z izrazom dreadnought so takrat imenovali nov tip bojnih ladij, ki so se pojavile na začetku 20. stoletja in so bile zgrajene po inovativnih standardih, ki so jih prvič uporabili pri gradnji ladje britanske kraljeve vojne mornarice HMS Dreadnought, splavljene leta 1906. Franc Žele je bil dodeljen na ladjo Viribus Unitis, k topu kalibra 7 cm na desni strani ladje. »Ko sem prvič stopil na krov te velikanke, sem za hip obstal in nisem mogel verjeti svojim očem, da gre lahko na ladjo tako veliko število ljudi. Še prijatelja težko najdeš na njej. Ladja je imela v mirnem času posadko, sestavljeno iz 960 mož, in vsi so imeli dovolj prostora. Imeli smo velike jedilnice, častniki spalnice itd. Če se želiš z nekom srečati, ga lahko iščeš nekaj ur, preden ga najdeš.«

Ladji je poveljeval viceadmiral Anton Haus, doma iz Tolmina. 27. oktobra 1913 je Viribus Unitis skupaj z ladjo Tegetthoff odplul na potovanje po Sredozemlju, med katerim so potekale tudi vojaške vaje. Prva postaja je bila razkošno pristanišče angleške mornarice na Malti, nato pa so odpluli še v Bejrut in Aleksandrijo ter se zasidrali ob obali Svete dežele, kjer so obiskali Jeruzalem. Plovbo so nadaljevali skozi Sueški prekop, a so se v nasprotju s prvotnim načrtom obrnili proti Jadranu in se vrnili domov, v domačo luko v Pulju.

Spremljal Franca Ferdinanda na poti v Sarajevo

Konec junija 1914 se je na Viribus Unitis vkrcal prestolonaslednik Franc Ferdinand z namenom potovanja do ustja reke Neretve in potem do Sarajeva. »Njegovo zadnje potovanje je potekalo v lepem sončnem vremenu in mirnem morju. Sredi noči smo prispeli v pristanišče Metković. 28. junija 1914 ob petih zjutraj se je še zadnjič pokazal na krovu ladje z vsemi našimi nadrejenimi in se počasi vkrcal v motorni čoln. Skoraj vsa posadka je stala na krovu in gledala za njim, ko se je še zadnjič ozrl in se z vojaškim pozdravom poslovil od nas. V mestu ga je že pričakovala njegova soproga, spremstvo in ostali, ki so prispeli prejšnji dan.«

Že naslednji dan so posadko obvestili, da sta bila prestolonaslednik in njegova soproga žrtvi atentata. Ladja je čez tri dni sprejela njuni krsti in ju odpeljala do Trsta, glavnega pristanišča monarhije. Običajnega utripa mornariškega življenja je bilo konec, na vseh ladjah so se začele dogajati spremembe. Po vseh vojnih objektih se je povečala disciplina, policija se je okrepila, poostrili so stražo, »nastala je čudna tišina, večernega petja ob prostih urah ni bilo več slišati«, vodstvo je čakalo na morebitno mobilizacijo in izbruh vojne. »Bil je ravno praznik, ko je počilo, vojna napoved.«

Vojna

Ob izbruhu prve svetovne vojne je Franceta Želeta poleg vojne napovedi hudo prizadela tudi vest o smrti očeta, še posebej ker se zaradi vojne ni mogel udeležiti njegovega pogreba. Že tako poostrene razmere v Pulju, v glavnem oporišču avstro-ogrske vojne mornarice, je maja 1915 še poslabšal vstop Italije v vojno. Ladjevje avstro-ogrske vojne mornarice je odgovorilo takoj in že štiri ure po vojni napovedi, 23. maja ob 8. uri zvečer, odplulo proti Italiji. V ofenzivno operacijo je bil vključen tudi Viribus Unitis, na katerega krovu je bil tudi Franc Žele. Ladja se je udeležila obstreljevanja Ancone. »Porušeni so bili vsi vojaški objekti, pristanišče, radijska postaja, železniška postaja, dva mostova, tovorne ladje ter obalna baterija in to vse v 20 minutah. Začelo se je daniti, slišati je bilo jok in stok ljudstva.«

Konec leta 1915 je bil Franc Žele, takrat že topniški inštruktor, dodeljen na novo ladjo Szent Istvan, poimenovano po svetem Štefanu, prvem madžarskem krščanskem kralju. Na njej je postal namestnik poveljnika baterije šestih topov kalibra 150 mm na desni strani ladje. »Kmalu po svojem vkrcanju sem spoznal vsak najmanjši kotiček te ladje ter se z vsem srcem navezal na prostore, ki so mi bili dom. Kakor sem vzljubil okolje, v katerem je bil moj novi dom, tako se mi je porodila tudi ljubezen do vseh, ki so bili na ladji, še prav posebno do Slovencev, ki smo bili na ladji v manjšini. Združila nas je naša prelepa slovenska narodna pesem, ki je donela po našem Jadranu ob prostih večernih urah.«

S.M.S. Szent Istvan je bila s podporo madžarske vlade zgrajen v reški ladjedelnici in je bila s tem edina od štirih ladij razreda Tegetthoff, ki je bila narejena v madžarskem delu Avstro-Ogrske. Dograjena pa je bila v Pulju. Szent Istvan je tehtal 22.000 ton in je bil takrat ena izmed največjih vojnih ladij. Na njem je bilo skupno 42 topov: 12 topov kalibra 305 mm, 12 topov kalibra 150 mm in 18 topov kalibra 70 mm ter 4 torpedne cevi kalibra 533 mm. Posadka je štela 1352 mož.

Med vojno je bilo puljsko pristanišče stalna tarča italijanskih zračnih napadov. V enem od njih je Franc Žele, takrat dežurni pri topu kalibra 90 mm, sestrelil italijansko letalo. Ker je to storil brez ukaza nadrejenega, je bil kaznovan z mesecem dni prepovedi izhoda z ladje, a hkrati za svoje dejanje tudi nagrajen s srebrnim odlikovanjem II. stopnje.

Rešil se je s potapljajoče se ladje

V zadnjem letu vojne je cesarsko-kraljeva mornarica dobila novega poveljnika, kontraadmirala Miklósa Hortyja. Po uspešni bitki pri Otrantskih vratih maja 1917, ki velja za največji pomorski spopad v Jadranskem morju med vojno, je v juniju 1918 načrtoval še en napad na ožino z namenom deblokade Otrantskih vrat. 8. junija sta tako v napad odplula Viribus Unitis in Prinz Eugen s petimi spremljevalnimi ladjami, naslednji dan pa še bojni ladji Szent Istvan in Tegetthoff, en rušilec in šest torpednih čolnov. Szent Istvan, na katerem je služil Franc Žele, je zaostajal že od samega začetka operacije. Najprej je zamujal zaradi okvar na luških barikadah, potem pa so se mu začeli pregrevati motorji. Konvoj je med plovbo naletel na dva italijanska torpedna čolna, MAS-15 in MAS-21. Slednji je s torpedi neuspešno napadel ladjo Tegetthoff, medtem ko je MAS-15 zadel Szent Istvana v polno. »Grozeče šumenje v trupu ladje je pretresalo srca mornarjev, ne smeš zapustiti svojega mesta, čakati je treba samo na nadaljnje ukaze nadrejenih. V spodnjih prostorih je bila tema, glasno je odmeval klic tovarišev na pomoč. Rešitev je bila nemogoča, klici na pomoč so nas spravljali v obup, več mož je pred mojimi očmi naredilo samomor.« Franc Žele, ki je bil ob nesreči pri bočnih topovih v trupu ladje, je po ukazu poveljnika, da posadka zapusti ladjo, skočil v morje in skušal priplavati do otoka Premuda. Izčrpanega ga je iz vode potegnila torpedovka, ki je reševala preživele in jih vozila v Šibenik. Od tam so ga nato z ladjo Tegetthoff skupaj z ostalimi preživelimi odpeljali v Pulj, v vojaško bolnišnico na okrevanje.

Potop Szent Istvana, ki ga je posnela filmska ekipa, takrat nameščena na bližnji ladji Tegetthoff, velja za največji vojaški uspeh katerega koli torpednega čolna MAS. Dogodek ima izjemen pomen v italijanski zgodovini, v spomin nanj pa 10. junija italijanska mornarica vsako leto še vedno obeležuje svoj praznik. Luigi Rizzo, ki je ob potopu poveljeval torpednima čolnoma, se je med vojno odlikoval s potopitvijo dveh avstro-ogrskih ladij in si prislužil vzdevek L‘Affonondatore, ki v prevodu pomeni »tistega, ki potaplja«. Posebej zanimivo za zgodbo Franceta Želeta je dejstvo, da je na začetku leta 1923 v Benetkah osebno spoznal Luigija Rizzoja in se z njim celo rokoval.

“Italijanščino smo sovražili”

Konec prve svetovne vojne in razpad Avstro-Ogrske je Franc Žele dočakal v Pulju, na ladji Budapest. 3. novembra 1918 je bilo podpisano premirje med Avstro-Ogrsko in Italijo, ta pa je začela zasedati ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno po določilih Londonskega sporazuma. »Hinavsko so začeli po malem zasedati, kot da se hočejo naučiti našega dela. Iskali so tolmače, bilo je veliko povpraševanje po njih, celo prosili so jih, naj pridejo v službo na železnico, glavarstvo, sodnijo. Večina prejšnjih uslužbencev je zapustila mesto in šla prek meje v Jugoslavijo. V naši okolici je bilo zelo malo ljudi, ki bi obvladali italijanski jezik. Že od mladih let smo ga v srcu sovražili.«

Po podpisu Rapalske pogodbe je današnja Pivka skupaj z 39 drugimi naselji spadala pod postojnski okraj, ki je bil del tržaške pokrajine. Dogajanje na okupiranem ozemlju je spremljala Pisarna za zasedeno ozemlje, ki je zbirala gradivo o ravnanju italijanskih oblasti. V tem gradivu je tudi poročilo o aretaciji skupine fantov in deklet v Št. Petru na Krasu (danes Pivka) dne 15. decembra 1918. Domačini so namreč organizirali manjšo demonstracijo, na kateri so peli slovenske pesmi, manjkala pa ni niti slovenska zastava. Med aretiranimi je bil tudi Franc Žele. »Še nismo prehodili 300 metrov, nas že ustavi straža, majhen vojak, da ne smemo naprej. Bili smo že iz vasi na cesti pri zadnji hiši. Njegovih besed nisem vzel resno, prijel sem ga za njegovo ta zadnjo in za vrat in ga položil v cestni jarek. V hipu je prigalopirala konjenica s strojnimi puškami in množica vojakov nas je obkolila. Častnik je dekletu iztrgal zastavo iz rok, ki se je borila zanjo, ugriznila ga je v roko in mukoma ji je vzel zastavo.«

Aretacija

Pod sumom poskusa napada na odposlanca italijanskega kraljevega dvora so fante najprej odpeljali v zapor v Sežani, nato pa v italijansko mesto Portogruaro. »Nihče ni nobenega nič vprašal, gledali so nas kot tiger iz kletke in videti je bilo, da bi nas najraje že takoj likvidirali. Odpeljali so nas nazaj v celico, brez odej, z majhnim oknom, vreme hladno, želodci prazni.« Na srečo so bili aretirani oproščeni in so se po krajšem bivanju v zaporih v predmestju Verone in v Trstu lahko vrnili domov.

Po vrnitvi v domači kraj se je Franc Žele najprej ukvarjal s trgovino, nato pa z gostilniško dejavnostjo. Pri železniški postaji v Št. Petru na Krasu je vzel v najem tudi manjši hotel, kmalu pa se je lotil še trgovanja z lesom, ki je bilo takrat v razmahu. 3. februarja 1920 se je poročil s Frančiško Počkaj iz Bitnje pri Ilirski Bistrici. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, leta 1920 Frančiška (Fani), čez dve leti Marija Vilibalda (Mimi), leta 1927 pa še tretji otrok, sin Franci.

Tihotapec

Franc Žele v dnevniku ne pozabi omeniti tihotapstva, ki je bilo v obmejnih krajih v letih po vojni v velikem razmahu. »Pri tem delu sem imel tudi jaz prste vmes, ker železničarji so se hranili pri nas. Ni jim bilo težko prenesti kavo in najboljšega tobaka do mene. Za drobnarijo, kot je špirit, alkohol, zaharin in ostalo, pa nisem bil edini, ki je to prodajal z majhnim zaslužkom. Bilo nas je nešteto, staro in mlado, katerikoli je mogel in znal pretihotapiti.«

Posel je tekel gladko vse do leta 1923, ko je Franc Žele bankrotiral in izgubil veliko večino premoženja. Hudi davki, izguba trga za kmetijske pridelke, nenehno šikaniranje italijanskih oblasti, poostren nadzor in splošna gospodarska kriza so številne posameznike in družine prisilili, da so zapustili Primorsko. Franc Žele se je v stiski, tako kot mnogi primorski Slovenci, odločil poiskati srečo v tujini, v Ameriki, da bi zaslužil dovolj denarja za dostojno življenje. »Zaklel sem se, da grem v tuji svet, kjer me nihče ne pozna, in se ne vrnem domov, vse dokler ne dosežem tega, kar sem danes izgubil in to ne po svoji krivdi. Vse mi je rojilo po glavi, nisem vedel, kaj naj storim. Oči imam solzne, ko gledam svoje otročičke, ki se mi smehljajo, kako jih pustiti.«

Odpotoval v amazonski pragozd

23. marca 1923 je Franc iz Trsta odplul v Brazilijo, kjer je v notranjosti dežele pripravljal les v pragozdu. Ker je bil zaslužek boren, se je skupaj z nekaterimi tovariši napotil dalje, v glavno mesto Santos, in se zaposlil v tovarni. Zaradi svojega znanja je Franc takoj napredoval na položaj delovodje, a tudi na tem mestu ni ostal dolgo. Pot ga je vodila naprej, v Argentino, kjer je služil kruh z delom na neki kmetiji, nazadnje pa se je zaposlil v mesnopredelovalni tovarni v Buenos Airesu. Kljub različnim zaposlitvam je bil Francetov zaslužek glede na vloženo delo premajhen, da bi z njim pomagal družini v domovini. »Takoj ko sem dobil stalno delo, sem pisal domov družini. Pomagati jim še nisem mogel, ostal sem brez perila, imel sem slabo obleko, čevlji slabi. Bil sem izgubljen v svetu. Zamudil nisem niti ure dela, pa nisem mogel pokriti vseh stroškov najbolj potrebnih stvari in perila.«

Lovil je kite

Francu Želetu se je končno nasmehnila sreča, ko je po naključju srečal rojaka, zaposlenega pri mednarodni kitolovski družbi. Na njegovo pobudo se je brez pomislekov odločil za sicer nevarno, a bolje plačano delo na kitolovki. Kot nekdanji topniški podčastnik je bil takoj določen za strelca s harpuno. 26. junija 1924 je z ladjo kitolovske družbe iz Buenos Airesa odplul na otok Južna Georgija (Georgia del Sud), kjer je kot kitolovec ostal dve sezoni. »V lepem vremenu, na žalost ga je bilo zelo malo, je takšen lov igrača. V dveh sezonah, to je v dveh letih, nisem naletel niti na deset dobrih lovskih dni. V nevihti in v valovitem morju pa je življenje dragoceno. V takem vremenu se je treba obleči v gumijasto obleko in se privezati za ograjo.«

Junija 1926 je Franc Žele končno lahko začel dolgo potovanje v domovino. Po vrnitvi se je skupaj z družino najprej naselil v Zalogu pri Postojni, kasneje pa v Ilirski Bistrici, kjer je leta 1934 prevzel vodenje gostilne. Leta 1968 je hišo s pripadajočim zemljiščem prodal za potrebe izgradnje nove kemične tovarne ter se preselil v Portorož. Tam je leta 1971 umrl, pokopan pa je v Piranu, blizu svoje največje ljubezni, morja.

Nadvse zanimivi in pestri življenjski zgodbi Franceta Želeta je posvečena stalna razstava v Parku vojaške zgodovine, v neposredni bližini Francetovega rodnega Hrastja. Osebne predmete in slikovno gradivo iz njegove zapuščine, ki so na ogled na razstavi, je Parku v trajno last predala Francetova vnukinja Flory Banovac.

Ana Čič, strokovna sodelavka Parka vojaškega muzeja Pivka

Urednistvo

Sorodni članki