150 let odkar se je v Vipavi rodil France Batjel

Da se ne pozabi

Danes mineva 150 let, odkar se je v Vipavi rodil France Batjel (1875), eden najpodjetnejših slovenskih obrtnikov, lastnik podjetja za kolesa, motorje in pnevmatiko ter narodnjak in organizator. Šolal se je v Vipavi, Ljubljani in Gradcu, njegova želja je bila postati dober mehanik. Nemirni duh ga je gnal po raznih krajih (Egipt, Gradec, Ljubljana, Kamnik, ZDA), dokler se ni dokončno ustalil v Gorici, kjer je zraven stolnice (Via del Duomo) ustanovil delavnico za kolesa, pozneje pa je odprl tudi gostilno “Pri kolesarju”.

France Batjel velja za prvega Slovenca na Goriškem, ki je imel svoj avto. Bil je zagnan kolesar, tekmoval je tudi na kolesarskih dirkah. Najdemo ga med odborniki goriškega kolesarskega društva “Gorica”, kasneje je ustanovil novo kolesarsko društvo »Danica«. Hkrati je dal pobudo za ustanovitev drugih podobnih društev po vaseh v okolici Gorice (Ajševica, Miren, Vrtojba, Solkan, Kojsko). Med prvo svetovno vojno je kljub bombardiranju vztrajal v Gorici, med drugim je poročal tudi za vodilna ljubljanska slovenska časopisa Slovenec in Slovenski narod. Po osvoboditvi Gorice jeseni 1917 si je spet uredil delavnico. V mestu je vztrajal do prihoda italijanske vojske jeseni 1918. Ko so mu nove oblasti odvzele koncesijo, se je izselil v Ljubljano. Tam si je spet postavil uspešno podjetje “Tribuna”, kjer je prodajal kolesa, motorje, otroške vozičke in pnevmatike. Redno je obiskoval sejme po Evropi in prinašal domov novosti, ki jih tudi sam izpopolnjeval. Svoje izdelke je razstavljal na ljubljanskih in zagrebških sejmih.

Bil je član več strokovnih združenj in narodno-obrambnih društev v Ljubljani. Med drugim je bil maja 1920 soustanovitelj in prvi predsednik ljubljanskega športnega kluba Primorje, ki je združeval predvsem izseljene Primorce in dosegal imenitne športne uspehe v nogometu.

France Batjel je umrl 28. junija 1940 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Ob svoji 60. obletnici je izdal spomine, kjer je med drugim zapisal: “Opremil sem mehanično delavnico in jo razširil v dokaj čedno podjetje tako, da sem zaposlil lepo število delavcev. Moji izdelki so bili dovršeni v vseh ozirih, kajti moje geslo je bilo in je: točen in lep izdelek pa nizke cene. Le na ta način more obrtnik napredovati.”

Naj ta skromen zapis pomaga ohranjat spomin na pozabljenega rojaka.