Vredno zgodovinskega spomina

V ulici Diaz (via Diaz, nekdaj Via Alvarez), diskretno umaknjena iz ožjega središča Gorice, stoji protestantska cerkev. Letos mineva 160 let od njenega odprtja (1864).

Protestantizem oz. luteranstvo je danes na Goriškem praktično le še pojem iz (cerkvene) zgodovine. V drugi polovici 16. stoletja je bil protestantizem zelo razširjen tudi na Goriškem, oktobra 1563 je tukaj tri tedne dokaj uspešno deloval tudi Primož Trubar, ob koncu istega stoletja pa je protestantsko gibanje pri nas praktično povsem zamrlo.

Goriški protestanti so dobili nov zagon v 19. stoletju. Toda v glavnem ni šlo za protestantizem avtohtonega prebivalstva, pečat mu je dajala nemška plemiška rodbina Ritter von Zahony. Pripadniki omenjene rodbine, priseljeni iz Frankfurta, so na Goriškem postali sinonim za poslovno uspešnost. V Stražicah ob Soči, danes predelu v Gorici, so postavili največjo predilnico za izdelavo svile v Avstriji, njihova je bila prva goriška predilnica in tkalnica za bombaž. Sredi 19. stoletja so zaposlovali čez šeststo ljudi, večinoma žensk. Ker jim je primanjkovalo kvalificirane tehnične delovne sile, so delavce pripeljali iz Nemčije in Švice.

Prišleki so bili v večini protestantske vere. Okoli leta 1860 je bilo v Gorici in okolici okoli 170 protestantskih vernikov, za katere je skrbel pastor iz Trsta. Podjetni Ettore Ritter si je pri oblasteh zelo prizadeval za ustanovitev avtonomne cerkvene občine v Gorici. Leta 1861 mu je to uspelo in nova cerkvena občina je vključevala Gorico, Gradež (Grado), Tržič (Monfalcone), Ajdovščino in Tolmin.

Leta 1863 so začeli poleg bolnišnice v nekdanji palači Alvarez v Gorici, ki so jo upravljali redovniki sv. Janeza od Boga ali usmiljeni bratje, graditi evangeličansko cerkev. Nahajala se je blizu nove glavne prometne žile, tedaj Korzo Franca Jožefa (danes Corso Italia), ki je Južno postajo (Sudbanhof) povezovala z goriškim Travnikom in centrom mesta. Zelo slovesno so novo cerkev odprli že naslednje leto. Finančno breme je nosila predvsem rodbina Ritter von Zahony ob pomoči nemških protestantskih združenj.

Čeprav protestanti v Gorici niso predstavljali številčno močno skupnost, leta 1880 jih je bilo 229 od dobrih 20.000 prebivalcev, so bili zelo uspešni in vplivni na družbeno-ekonomskem področju. Ustanovili so celo lastno mešano osnovno šolo z nemškim jezikom, ki je leta 1873 štela 102 učenca. Od tega je bila tretjina učencev iz katoliških družin, dva celo iz judovskih.

Leta 1894 je protestantska cerkvena občina v Gorici štela 394 vernikov, njihov predikant pa je bil Ludwig Schwarz iz Nasswalda. Med pripadniki so prevladovali priseljeni državni uradniki in vojaki ter častniki iz goriške garnizije avstro-ogrske vojske. Tako kot v drugih evangeličanskih občinah so tudi v Gorici delovala različna društva. Najpomembnejše je bilo krajevno društvo Gustav-Adolf-Stiftung, ustanovljeno avgusta 1861. Namen je bil podpora cerkvam in drugim pomoči potrebnim protestantom, član pa je lahko postal vsak član evangeličanske občine, ki je nekaj prispeval.

Prva svetovna vojna je globoko posegla v to versko skupnost, ki si po njej praktično ni več opomogla. Po vojni, ko so Gorico zapustili številni nemško govoreči verniki, je sicer številčno šibka skupnost vedno bolj dobivala italijansko podobo. Danes predstavljajo protestanti v Gorici nekaj deset vernikov, ki so razdeljeni med posamezne protestantske skupnosti. Protestantsko cerkev v Via Diaz pa danes upravlja metodistična skupnost (Chiesa metodista di Gorizia), italijanska metodistična cerkev (Chiesa metodista d’Italia) se je namreč leta 1975 združila s starejšo Valdežansko cerkvijo (Chiesa evangelica valdese) v Združenje metodističnih in valdežanskih cerkva (Unione delle Chiese metodiste e valdesi).

Božja služba v Gorici je vsako nedeljo ob 10.30.