Na kongresu SZDL so 10. julija 1984 spregovorili o več aktualnih problemih, s katerimi se je srečevala Slovenija in tudi Jugoslavija.

Kritični val je bil preglasen, da bi ga ZKS lahko preprosto ignorirala. Neposredni povod, da sta o nekaterih tragičnih dogodkih spregovorili tudi vodilni politični organizaciji, je bilo delo Igorja Torkarja Umiranje na obroke. Nenadoma sta rehabilitacija po krivem obsojenih in razveljavitev sodbe na tako imenovanih dachauskih procesih, s katerima sta se vodstvi ZKS in SZDLS v zakulisju ubadali že več let, postali javni vprašanji. Šlo je za obsodbo preživelih zapornikov v Dachauu, pretežno vodilnih slovenskih komunistov, ki naj bi preživeli zaradi izdajstva, tj. sodelovanja z Gestapom. Zaradi tega jih je bilo več obsojenih na smrt in dolgoletne zaporne kazni.

Partijski vrh je sicer že pred sedmimi leti obsodil dogodke, vendar izjave niso objavili. Šele po uspehu Torkarjeve knjige sta se vodstvi ZKS in SZDL julija 1984 odločili za objavo sedem let stare izjave, vendar pa se ni odprlo vprašanje odgovornosti politične elite za dogodke.