Na otvoritveni gledališki predstavi sezone v Ljubljani sta se 5. septembra 1837 srečala takratni celovški spiritual Anton Martin Slomšek in pesnik France Prešeren. Prešeren je bodočemu lavantinsko-mariborskemu škofu ≫zagrozil≪, da ga bo zatožil pri ljubljanskemu kanoniku Pavšku. Slomšek se je izgovoril na ≫olajševalno okoliščino≪, saj je bil med občinstvom še en duhovnik. Toda tudi ta je prihajal iz Lavantinske škofije …

Po predstavi je Prešeren Slomška pospremil k večerji, saj sta bila znanca in nekdaj tudi sošolca. Ob slovesu mu je izročil precej neprizanesljiv epigram: ≫Ker stara para zlomek devištva preveč vzel,/ je mlajši njega, Zlomšek, predajat ga začel≪.

Slomšek je namreč izdal knjigo o krščanskem devištvu.

Podobno besedno igro na Slomškov račun je pesnik uporabil tudi v epigramu, ki je nastal, ko je Slomšek postal lavantinski škof: ≫Nekdaj je zlomek bil hudič, je zlomšek bil hudiček, / zdaj Zlomšek je postal na Štajerskem – škofiček!≪ Med obema velikima možema zaradi tega ni prišlo do zamere.

Naslovnica: Wikipedija