Rodoslovje na Balkanu ima starodavno tradicijo. Iz roda v rod so starši na otroke prenašali družinsko izročilo, ki se je ohranjalo največ v ustnem izročilu. Nekateri Črnogorci se radi pohvalijo, da znajo na pamet imena prednikov v desetih generacijah.
Koliko to velja v resničnem življenju, pa je seveda drugo vprašanje. Čeprav imajo mlade generacije tega znanja bistveno manj ali skorajda nič več in se v tem prav nič ne ločijo od mladih v drugih deželah, pa še vedno najdemo starejše ljudi, ki znajo na izust več generacij svojih prednikov po očetovi strani.
32 izrazov!
Za lažje razumevanje in spominjanje imajo posebne izraze, ki so se ohranili med Srbi, Črnogorci in Bošnjaki. Evropski jeziki so razmeroma skromni v primerjavi s srbščino in bošnjaščino, kjer imajo za prednike kar 32 imen. V slovenščini je prvi prednik oče, naslednji ded in nato praded. Po ženski strani pa imamo mater, babico in prababica. Skupaj torej šest besed. Za starejše generacije se uporablja dodajanje predpone pra-, kar pa je pri več kot dveh ponovitvah slabše razumljivo in si moramo v pogovoru pomagati s prsti.
Črnogorci, Bošnjaki in Srbi nimajo teh težav vse do 16. generacije. Takole si sledijo: otac, deda, pradeda, čukundeda, navrndeda – bele pčele, kurđel, askurđel, kurđup, kurlebalo, sukurdov, surdepač, parđupan, omžikur, kurajber, sajkatav in beli orao. Pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra- pra-praded je v srbščini beli orao. Precej bolj preprosto, mar ne?
Po ženski strani
Slovenščina je izraze z sorodstvo po ženski strani izgubula. Danes otroci tako očetovemu kot materinemu bratu rečemo stric. Stric rečemo celo stričevi ženi, ki ni sorodnica. V drugih južnoslovanskih jezikih se je to bogastvo besedišča ohranilo. Poglejmo hrvaščino, ki nam je najbližje. Stric je očetov brat, strina njegova žena. Ujac je mamin brat, ujna njegova žena. Teta pa je tako materina kot očetova sestra, njem soprog pa je tetak. Šest izrazov namesto dveh.
Srbi imajo tako izraze za prednike posebne tudi po ženski strani: majka, baba, prababa, čukunbaba, navrnbaba – bela pčela, kurđela, askurđela, kurđupa, kurlebalo, sukurdova, surdepača, parđupana, omžikura, kurajbera, sajkatava in bela orlica.
Jezik BSH
Zaradi izrazoslovja je med Srbi, Bošnjaki, Črnogorci in Hrvati vedno živahno. Različnosti med jeziki in narečji je toliko, da so poleg hrvaščine in srbščine govorimo tudi o bošnjaščini in črnogorščini. Haaško sodišče za vojne zločine v bivši Jugoslaviji (ICTY) je zato izumilo zelo zanimivo metodo. Eden od uradnih jezikov je tudi BSH, kar pomeni »bosanski, srpski ili hrvatski«. Ko si nadeneš slušalke, lahko tako naletiš na prevod v enega od treh jezikov, saj se njihovi govorci med seboj povsem razumejo. Podobno logiko uporabljajo tudi izseljenci v zahodnoevropskih državah. Rečejo, da govorijo “po naški”.
Za naštetih 32 izrazov bi tako težko opredelili, da so bodisi bošnjaški bodisi srbski. Vsekakor pa so nastali ob vplivu turščine, kar pomeni, da so bližje Bosni kot Srbiji. Na Hrvaškem pa se uporabljata le izraza šukundjed in šukunbaba, ponekod tudi kot čukundjed ali čukunbaba. Pogojno rečeno bi lahko izraze imeli tudi za hrvaške, če pomislimo, da so se Bošnjaki še pred stoletjem na popisu prebivalstva večinsko opredeljevali Hrvate.
Sodobno srbsko rodoslovje je v primerjavi s slovenskim še v povojih. Se pa v zadnjih letih vse bolj razvija, zato se svoje bogate rodoslovne tradicije vse bolj zavedajo. Posebej, ker je pravzaprav niso nikoli prav povsem pozabili, ampak precej pogosto uporabljali tudi izraze čukundeda in bela pčela.
16 izrazov za pravnuke
Na enak način se uporabljajo tudi poimenovanja potomcev: sin, unuk, praunuk, čukununuk, navrnunuk (bele pčele), kurđel, askurđel, kurđup, kurlebalo, sukurdov, surdepač, omžikur, kurajber, panđupan, sajtava in beli orao. Za potomke pa: ćerka, unuka, praunuka, čukununuka, navrnunuka (bele pčele), kurđela, askurđela, kurđupa, kurlebalo, sukurdov, surdepača, omžikur, kurajber, panđupan, sajtava, beli orao.