Na prvo julijsko soboto se je zgodilo prvo srečanje otrok vojne, junakov nekega časa, ki so del otroštva preživeli v Domu Toneta Tomšiča v Pivki, nekdanjem Št. Petru na Krasu v letih 1945 do 1951. V tem domu so bili otroci iz bivšega Okraja Nova Gorica. V njem je bivalo do 150 vojnih sirot, ki so bili organizirano zbrani preko takratne organizacije Rdečega križa in so izhajali iz družin, kjer je bil eden od staršev žrtev fašističnega, nacističnega ali komunističnega nasilja. Dejansko so bili vojne sirote treh totalitarnih režimov. Srečanje preživelih otrok je bilo organizirano v Slovenski vasi pri Pivki (nekoč Nemška vas). Zborno mesto pa je bilo pred Krajinskim parkom.

Pri organizaciji tega srečanja so sodelovali: Občina Pivka, Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa, katere častni član je tudi Boris Pahor in Trška skupnost Pivka ter pripravljalni odbor, ki ga vodi Ernest Margon.

V lepem dopoldnevu v prekrasni Slovenski vasi, ki nas je navdušila z bujnim cvetjem na oknih hiš in lepo urejenimi parki pred hišami ter z zelo prijaznimi ljudmi, so se počasi začeli zbirati bivši gojenci Doma Toneta Tomšiča iz Št. Petra na Krasu. Z nasmehom na obrazu so se pozdravljali in objemali in tudi drugače izražali veselje, da so se prvič po dolgih letih srečali. V marsikaterem očesu pa je zablestela tudi solza spomina na tiste čase. Tako zbrane »otroke vojne« je najprej pozdravil gostitelj in župan občine Pivka Robert Smrdelj in predstavil občino Pivko. Sledil je še pozdravni nagovor Ernesta Margona, predsednika Trške skupnosti Pivka in člana Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa Pivka. Potem pa je bilo na vrsti obujanje spominov na čas, preživet v Domu Toneta Tomšiča, ki je deloval v tako imenovani Javorški vili v času po koncu druge svetovne vojne, ki je močno zapisan v spominih preživelih gojencev doma. Nekateri otroci so bili tedaj poslani kot vojne sirote v več tovrstnih domov širom po Sloveniji.

Za prijetno razpoloženje je poskrbel Miloš Možina, ki je igral na orglice. Da bi se ti spomini ne zgubili, je poskrbel Vlado Grželj, ki je zbral zapisane spomine na to težko otroštvo brez staršev. Zbirki spominov je dal naslov »Junaki nekega časa« in tako ohranil novi del naše narodne zgodovine. Vsi prisotni so si lahko ogledali še vodeni ogled Eko muzeja Pivških presihajočih jezer v Krajinskem parku ob kakovostni razlagi mlade študentke. Ob koncu ogleda so bili udeleženci tega srečanja deležni še prijazne pogostitve ob lesenih mizah in klopeh pred muzejem. Ob tej priliki je bil omogočen še ogled Javorške vile, v kateri je bil dom Toneta Tomšiča, kjer so obujali spomine na svoje otroštvo v Št. Petru na Krasu v nekem drugem času.

Marino Bastjančič iz Šempetra pri Gorici, ki je v Domu Toneta Tomšiča bival v letih 1945 do 1951, se teh časov takole spominja:

To obdobje imam medlo v spominu. Od doma sem odšel star sedem let. V domu smo res imeli veliko dobrih stvari. Imeli smo streho nad glavo, hrano, obleko, kopali smo se že v kopalnicah, ki jih doma ni nihče imel. V spominu pa mi je ostala huda stroga disciplina. Tudi v šolo smo morali hoditi skupaj po dva in dva. Poseben obred je bil, ko so nas vsako jutro pred odhodom v šolo, silili piti ribje olje, sicer pa so vzgojiteljice za gojence lepo skrbele. Za nas fante je bilo pravo doživetje, ker smo se ukvarjali tudi s športom. To sta bila nogomet in tenis. Za tenis sem si sam izdelal lesen lopar. Čutili pa smo veliko domotožje in pogrešali svoje družine.

Vojne sirote doma Toneta Tomšiča v Št. Petru na Krasu (Pivki) leta 1946 (fotografija je last zasebne zbirke Ade Bačar iz Ajdovščine)

V poletnem času so nas poslali v kolonije v Cerkno, Skrilje in Bukovico. Tako sem bil do svojega 17. leta vedno od doma. Leta 1952 sem odšel v Dijaški dom v Ajdovščino in tam končal Nižjo gimnazijo. Nadaljeval sem Pomorsko šolo v Pulju in se zaposlil na občini Nova Gorica in se kot tamkajšnji tajnik tudi upokojil.

Na srečanje bivših gojencev Doma Toneta Tomšiča je prišlo 15 gojencev iz raznih krajev. To so bili: Marino Bastjančič iz Šempetra pri Gorici, Ada Bačar iz Ajdovščine, Marija Cej iz Grgarja, Matilda Kranjc iz Šebrelj, Ivana Gustinčič Lukač iz Brezovega brda v Brkinih, Pavla Cotič iz Nove Gorice, Silvo Vidrih iz Šempetra pri Gorici (rojen v Ložah pri Vipavi), Ivan Vidmar iz Velikega otoka pri Postojni (kot je bil najmlajši gojenec), Franc Gombač iz Podgrada pri Ilirski Bistrici, Lidija Kravos Sartori iz Ustja pri Ajdovščini, Marica Okretič Milosavljevič iz Bač pri Materiji, Valter Molk iz Prestranka, Ernesta Volk Matko iz Ilirske Bistrice, Anton Derling iz Cerknice ter Marija Sedevčič iz Trnovega pri Novi Gorici.

Nedvomno je bilo to, prvo srečanje v Slovenski vasi na Pivki posebno in nepozabno za vse, ki so se tega srečanja udeležili. Ta dan za vedno ostal zapisan v njihovih srcih. Ob slovesu so udeleženci tega prvega srečanja vojnih sirot izrazili željo, da bi se še kdaj srečali, kar jim tudi iz srca želimo.

DELITE